Majin atelje: Življenje je Majo vedno pripeljalo k lesu

Leseni izdelki izpod rok umetnice Maje Orehek iz Majinega Ateljeja so preprosto navdušujoči.

Vir: Mična: https://micna.slovenskenovice.si/

Majin atelje: Življenje je Majo vedno pripeljalo k lesu

Leseni izdelki izpod rok umetnice Maje Orehek iz Majinega Ateljeja so preprosto navdušujoči.

16.4.2020

Piše: Nina Čakarić

nina.cakaric@delo.si

Maja Orehek je 39-letna umetnica z okolice Domžal, ki bo letos avgusta proslavila deseto obletnico obstoja njene samostojne poslovne poti. Na to pot jo je pripeljala ljubezen do lesa in le srečno naključje je hotelo, da so njeni izdeki dobili streho nad glavo na spletni strani Majin atelje. Majin atelje je ustvarjalnica, kjer mama dveh majhnih fantov (1 in 4 leta), uresničuje svoje sanje.

Unikatni izdelki so oblikovani predvsem iz lesa pa tudi iz drugih naravnih in umetnih materialov. Narejeni so s srcem in s pozitivno energijo, vsak izdelek pa je lahko personaliziran, povezujeta pa ga dekorativnost in uporabnost. Maja je pri 29-letih začela z izdelovanjem lesenih kock za skranjevanje igrač, nadaljevala z lesenimi igračami, punčkami, obešalniki, urami, ogledali … V zadnjem letu pa se je usmerila predvsem na izdelke za gospodinjsko uporabo, med katerimi so stojala za torte, krožniki za prigrizke in velike kuhinjske mize, na katere je še posebej ponosna.

Maja je po poklicu organizator turizma, čeprav v tem poklicu ni nikoli neposredno delala. Ne spomni se, kdaj natanko so jo začele zanimati barve in ilustracije. Kot pravi, niti nima najlepših spominov na likovni pouk, a tudi nihče v družini ni bil posebno umetniško nadarjen. »Težko bi rekla, da sem blazno uživala v likovnem pouku. V meni je velika želja po samostojnosti in raziskovanju. Nikoli mi ni bilo težko delati in ta ogenj me je gnal naprej«.

Kako se je začela zgodba o Majinem ateljeju?

Zgodbo peljem že nekaj časa, saj bo avgusta deset let odkar sem uradno odprla Majin atelje. Pred tem sem izdelovala bolj zase in za svojo dušo, nato še malo za okolico. Šlo je za  eksperiment, ki sem si ga v tistem obdobju življenja lahko privoščila, saj nisem imela nobenih obveznosti in kreditov. Morda je bil pravi čas in stvari so se poklopile. Če bi imela otroke, kot sedaj, si verjetno ne bi upala na svoje. Ko imaš otroke, moraš vedeti, ali boš naslednji mesec lahko plačal vrtec, mu kupil žemljo … V tem poklicu, kot sem zdaj, pa je veliko negotovosti. Takrat sem se odločila poizkusiti in še danes peljem. Dokler bo šlo, bo šlo.

Kateri so bil vaši prvi izdelki za prodajo?

Spomnim se, da sem si želela delati kocke iz lesa za poslikavo, ki bi bile namenjene za shranjevanje igrač za otroke. Velike 40x40, povsem enostavna oblika, a takrat je šlo bolj za poslikavo kot za obliko. Nadaljevala sem z izdelki za otroke, lesene skrinje za igrače, ure …

Kateri so bili naslednji mejniki v vaši ustvarjalnici? Navdušena sem nad kuhinjsko mizo!

Sčasoma sem se bolj usmerila v naravo, eko, lokalno in slovensko, ter začela veliko delati iz orehovine, torej masivnega lesa. Zelo sem ponosna na kuhinjske mize z napisi z epoksi smole. Napis prilagodim vsaki družini in jih rada izdelujem, saj je miza element v stanovanju, ki da dušo in zajame ves prostor ter ga poveže. Nenazadnje veliko časa preživimo okoli mize in je med najpomembnejšimi elementi v stanovanju. To sem začela izdelovati v zadnjem letu.

In svoj poklic zelo resno jemljete, ob njem pa tudi rastete. V zadnjem letu ste ustanovili še eno blagovno znamko DOMAtri.

Nenehno je treba iskati nove stike, nova znanja. Morda sem malo sramežljiva in se ne znam izpostaviti, kar me včasih tudi ovira pri delu, sploh, ker je konkurenca iz dneva v dan večja, kar pa pomeni, da moraš biti zelo zagnan. Jaz tega ne znam, a se sproti učim in ustvarjam nove izdelke. Veliko mi pomeni, da delo nadgrajujem, brskam, se učim. A včasih se tudi primem za glavo, ko vidim, kaj in predvsem, kako sem izdelovala pred tremi, štirimi leti. Zdaj sem druga oseba in ustvarila sem znamko DOMAtri, ki sem jo ločila od Majinega ateljeja, saj gre za drugo ciljno publiko. Tam prodajam izdelke v obliki Triglava; poličniki, police, obešalniki za ključe, krožniki, obeski, magneti, servirne deske. Ti izdelki so mišljeni za poslovna in protokolarna darila.

Omenili ste, da veliko delate po naročilu. Kakšna so najpogostejša naročila Slovencev?

Izdelovanje izdelkov je moj edini poklic, zato se moram včasih res bolj prilagajati povpraševanju, kot tistemu, kar bi želela preizkusiti in narediti po navdihu. Kot opažam pa Slovenci največ naročamo darila za druge in le redko zase, da bi se pocrkljali. Povpraševanje daril je odvisno od sezone. Veliko je naročil za poročna darila – pladnji, na katerem sta narisana mladoporočenca. Gre za individualni izdelek, saj nevesti lahko prilagodim barvo las in dolžimo obleke, podobo ženina oblečem v barve obleke, ki jo bo nosil na slavju.  Zadnjih šest let sem veliko delala tudi za vzgojiteljice ob koncu šolskega leta – ustvarila sem lesene pladnje, na katerem sem po naročilu narisala otroke in jih poimenovala.

Kako epidemija koronavirusa vpliva na vaš posel?

Sigurno me je omejilo, nekoliko zaradi varstva otrok in nenazadnje, ker je težko priti do materiala za izdelavo. Sploh zato, ker zelo upoštevam ukrep ostani doma, saj je okoli mene kar nekaj ljudi, ki jih ne bi rada ogrozila. Vseeno se mi zdi zdravje pomembnejše kot zaslužek. Upam in verjamem, da si bomo počasi tudi opomogli. Moram pa izpostaviti, da sem vesela, ko vidim, da se preko Instagrama in Facebooka širijo akcije, s katerimi se vzpodbuja male delavce kot sem tudi sama, v smislu, kupuj lokalno. Tovrstne pobude so mi zelo všeč.

Doma imate dva majhna otroka. Verjetno so barve in slikarski pripomočki na vsakem koraku kot nalašč za njiju?

Drži, bolj sta obkrožena z barvami in čopiči kot z gospodinjskimi pripomočki. Že od trebuha ven živita s tem, kar delam in drugega sistema ne poznata. Starejši že nekoliko sodeluje in ga, če se le da, vključim tudi v aktivnosti pri izdelavi.

Kaj svetujete staršem, ki niso vešči risanja, pa bi radi ustvarjali z otrokom?

Otokom je vseeno, kako dober bo izdelek na koncu, saj bolj uživajo v družbi staršev in si želijo njihove pozornosti. Otroku je tako povsem dovolj, če vzameš list papirja, narišeš črte in potem skupaj barvata.

Če je kje na podstrešju zaprašena pručka, ki jo lahko otrok pobarva, pa verjetno še toliko lepše?

Neprecenljivo je, ko otrok naredi nekaj sam in vidi, kaj je zmogel in dosegel. To je zanj neprecenljiva izkušnja.

Neprecenljive izdelke pa ustvarjate tudi sami …

Včasih se mi zazdi, da niti nisem imela izbire. Življenje me je vedno znova pripeljalo k lesu.