»Preden sem stopil na to pot, je bilo kup prehodov in prestopov,« se spominja preizkušenj, ki so ga navsezadnje privedle do oblikovanja lesa. »Od leta 1991 službe niso bile več tako stabilne kot prej. Delo pri obrtnikih je bilo skromno plačano, javno službo je bilo težko dobiti. Nekaj časa sem bil nezaposlen, ampak niti nisem pretirano vneto iskal dela. Razmišljal sem, kaj naj storim. Potem sem pol leta delal v Avstriji, nato je prišla še Rusija. To je bilo lepo obdobje. Ko sem tam že vodil tudi malo večje projekte, je firma začela pešati. Takrat sem se odločal med kleparstvom in rokodelstvom ter izbral slednje,« pravi.

Nenavadna 
novoletna darila

Ideja, da bi oblikoval les, se mu je porodila med delom v Rusiji. »Kuharica na gradbišču ni imela primerne deske za rezanje in sem ji jo naredil – tako bolj po svoje. Zdelo se mi je zanimivo, njej pa tudi, in sem si rekel: to bi pa lahko bila zgodba.« Kuharičino navdušenje in zadovoljstvo, ki ga je začutil med izdelavo, sta v njem zanetili željo, da bi še naprej ustvarjal lesene izdelke. Ko se je vrnil v Slovenijo, je znancem in prijateljem za novo leto podaril unikatne kuhinjske deske iz lesa. Obdarovanci so bili navdušeni, mojster zadovoljen, in prišel je čas za naslednji, resnejši korak.

Ob službi je začel prodajati svoje izdelke na stojnici v Kranju. Lokacija v bližini zadruge je bila sicer precej neposrečena, a so se nenavadno oblikovani kosi lesa kupcem takoj prikupili. Nič manj njihov nenavadni oblikovalec in njegov posebni odnos do lesa. Jože, ki svoje izdelke prodaja pod zanimivim imenom Objemi drevo, je namreč prepričan, da ima les, tako kot na primer dragi kamni, posebno energijo, ki jo prenaša na lastnika in prostor. Toplejšo, bolj živo, kot bi jo lahko imel kamen. Poleg lepote izdelkov je ljudi k njegovi stojnici pritegnil prav ta pogled na les, ki se je odražal tudi v umetninah. V zelo kratkem času je prodal vso zalogo.

Pručke prijateljstva

Po uspehu na Gorenjskem se je zgodba počasi odvijala naprej. Jože je v svoji delavnici pridno oblikoval deske, sklede, okrasne predmete in celo ekstravaganten nakit. Za material je uporabljal les, ki je bil lahko tudi počen ali načet – takšen mu je bil pravzaprav še bolj všeč. Kako bo videti katera stvar, je prepuščal navdihu. Posnemanje drugih, pravi, ni po njegovem okusu. Žalostno se mu zdi, da je tega, tudi med obrtniki, ki naj bi delali unikatne reči, veliko. A če imaš domišljijo – in Jože, ki se je še pred pojavom priljubljenih rolerjev, še kot mlad fant domislil, da bi morale imeti kotalke, včasih edini približek sodobnim rolerjem, kolesca na sredi in drugo za drugim, jo zagotovo ima – kosi z lastnim pečatom niso nobena težava.

Ena zanimivih zgodb iz njegove delavnice je pručka prijateljstva. »Prvič smo jo predstavili na Čaru lesa v Cankarjevem domu v Ljubljani. Do danes sem jih naredil 98, med seboj pa so povezane kot puzzle,« pove. Ideja pručk prijateljstva, vse so narejene iz slovenskega lesa, je združevanje lastnikov. Vsaka je oštevilčena in se jo na način sestavljank iz papirja lahko poveže še z dvema. Če bi vsi kupci prinesli nazaj svoje, bi bila tako sestavljena dolga okoli 60 metrov. »To je tudi moja želja: da bi spet naredil določeno količino pručk in da bi jih lastniki ob tej priložnosti prinesli, da jih sestavimo v celoto. To bi bila potem skupina ljudi, ki bi zaradi tega kosa postali prijatelji,« pravi Jože.

Spomenik krompirju

Lahko bi rekli, da je Jože, kot pravi Gorenjec, tudi nekoliko svojeglav. V Šenčurju, kjer je doma, kroži anekdota o njegovem odgovoru na spomenik krompirju, ki ga je občina leta 2008 postavila v mestu. Ker mu ni bil všeč, je doma izdelal svojo različico. »Ne rečem, da tisti, ki ga imamo, ni v redu, ni pa čisto nič drugačen. Samo to,« pravi Jože in doda, da je šlo za interno zadevo, ne pa za uporništvo. Kljub temu se prebivalci Šenčurja radi spomnijo na zgodbico, ko se sprehodijo mimo umetnine Janeza Pirnata, ki je v ospredje skulpture postavil za krompir v Sloveniji zaslužno cesarico Marijo Terezijo.

Jože Koželj se je javnosti predstavil tudi na vrsti razstav. Zadnja, v šenčurskem muzeju, je imela hudomušen naslov Mal čez les. Obiskovalci so si lahko ogledali tudi kolekcijo Tris nakita, ki jo je izdelal na predlog Alana Hranitelja (ta je, mimogrede, tudi eden tistih znanih, ki imajo doma Jožetove izdelke). Bil bi zelo ponosen, če bi ga kdaj nosila pevka Josipa Lisac, saj je ekstravagantne kose naredil prav z mislijo nanjo.